Rojen je bil leta 1959 v Ljubljani, umrl v Kopru 2019. Kiparstvo je študiral v Parizu. Konec osemdesetih let prejšnjega stoletja se je preselil v Istro, kjer se je posvetil ustvarjanju v kamnu.

Sodeloval je na več kolonijah in kiparskih simpozijih. Leta 2010 je v Kopru odprl lastno galerijo Atelier Svojc, kjer je razstavljal lastna dela in dela drugih avtorjev. Je avtor številnih javnih spomenikov, njegova dela se nahajajo tudi v privatnih zbirkah. Živel in ustvarjal je v Pučah in v Kopru.

Umetnik Vojc je bil zame najprej Vojc, moj starejši brat. Že pri šestih letih je moral odrasti in vsak dan paziti name, se z menoj družiti in me zabavati.

Od prvega dne sva bila velika zaveznika, zelo navezana drug na drugega. Prav zaradi njega sem imela doma privilegije – z njim sem lahko šla ven, se igrala s skupnimi prijatelji ter bila veliko zdoma. Če sva bila skupaj, so starši vedeli, da sva varna in da Vojc skrbi zame. Skupaj sva uživala, ko smo doma gradili prizidek, v katerem sva dobila vsak svojo sobo. Čeprav sva bila najstnika, sva sobi dogradila praktično sama, z apnom sva prebarvala stene, položila ladijski pod. ter narisala in naredila vse pohištvo. Prav postelja, ki jo je zasnoval Vojc, je ostala v stanovanju staršev do zadnjega.

Že pri njegovih 18-ih letih sem prvič mislila, da ga bom izgubila. Hudo je zbolel, prestal težko operacijo in še težje okrevanje ob zapletih po operaciji, a je bolezen pogumno premagal. Ostale so le brazgotine in še večje prijateljstvo. Kmalu za tem se je sam preselil na Obalo in prišlo je obdobje počitnic in obiskov v njemu tako ljubi Koštaboni. Ko je postal stric moji Nini, je kar prekipeval od ponosa.

Ker sam ni imel otrok, je bil še toliko bolj navezan nanjo. Prav Nina je dobila njegova prva kipa – bikove roge iz kamna ter bika, narejenega iz žice. Oba kipa še danes krasita Ninino sobo in me vsak dan spomnita na Vojčevo umetniško življenje ter mojo trmasto bikico. Kot odrasla sva imela vsak svojo družino, prijatelje in življenje, zato se nisva slišala in videla vsak dan. Kljub temu pa sva bila vedno zelo povezana. Še kot odrasel se je dolgo iskal – tako karierno kot osebno – ko pa je spoznal Graziello je našel mir in se ustalil. Takoj, ko sem spoznala Graziello, sem vedela, da sta se našla dva, ki sta ustvarjena drug za drugega. Tudi sama sem postala bolj pomirjena, ker sem vedela, da je našel to, kar je dolga leta iskal. V zakonu je postal tudi vse bolj ustvarjalen in našel svoj stil ter samozavest kot kipar. Pred leti sva v kratkem obdobju izgubila oba starša. Ostala sva sama, samo midva, in želela sem si, da bi si bila tudi fizično bližje. Vedno me je, tako kot Vojca, nekaj vleklo na Obalo. In prav na Obali sva se začela vse pogosteje srečevati in skupaj preživljati praznike. Kipi, ki jih je postavil na našem vrtu na Parecagu in jih gledam vsak dan, me pomirjajo. Prav tako kot pogled na soline in na morje, kjer se bova nekoč zopet srečal.

Vojc, rojen prvega dne v marcu leta 1959, je ribica, ki je vse od vrtca na begu. Ne prenese ne zapiranja ne uniform. V šoli se na različne načine odziva na svoje težave. Med temi so spregledana disleksija (tudi sam jo je doumel šele v odraslosti), težke družinske razmere, težave z vidom in bolehnost. Zaradi upiranja pravilom, ga izključijo iz gimnazije. Nato zamenja več srednjih šol, a se na maturo prijavi kot kandidat brez statusa dijaka. Uči se sam in vse izpite opravi uspešno.

Dobro se počuti v družbi starejših, ki se zanimajo za jazz, poezijo, balet. Obiskuje lokale kot je Šumi v Ljubljani, stičišče najrazličnejših idej takratnega časa. Pogosto se spominja misli prijatelja in pesnika Chubbya »ni dovolj imeti luč, da si razsvetljen«.

Šumija danes ni več, mislim, da so ga zaprli leta 1997. Vendar sta intelektualno vrenje in pestra množica umetnikov, kulturnikov in filozofov, ki so se srečevali v tem malem baru, nekakšni oazi svobode, ovekovečena v dokumentarnem filmu »Chubby was here«. Vojc vpiše študij arheologije, a mu vrsta novih težav prepreči nadaljevanje.

Zaradi slabo opravljene operacije slepiča se nato še vrsto let sooča s sepso, zaradi katere skoraj umre. Ne dopolni še dvajset let, ko se zdravniki odločijo za amputacijo noge. Takrat ga s številnimi masažami reši nekdanja redovnica drobne postave, ki dela v bolnišnici. Nato obiskuje tečaje za socialnega delavca, okolje in način dela pa narekujeta njegovo odločitev, da ne bo opravil diplome, čeprav ga tokrat k temu poskuša prepričati sam profesor.

Dela, ko lahko (nočni čuvaj, selitev stanovanj). Zdravniki, ki so ga operirali, se nočejo več ukvarjati z njegovim primerom, in dokumenti iz ljubjanske bolnišnice izginejo! Naposled le najde zdravnico, ki ponižno prizna, da pri tako kompleksnih zadevah, vsemu študiju navkljub, vsakič znova tipa skorajda v temi. Vojc ji zaupa, tako da zdravnica znova operira njegov slepič, poln gnoja, in ga reši. Iz globoke rane, ki jo mora pustiti odprto, na desni strani še leta izteka snov.

Vojc si rano pokriva z gazo, vse dokler se ne zaceli. Kot znak prestanega trpljenja ostanejo brazgotine. V takšnem stanju se odloči za potovanje v Pariz. V ateljeju kiparja se s še drugimi študenti približa tej umetnosti. Vendar se tudi v tem mestu ne počuti dobro. Leta 1989 je znova v Istri.

Moji prvi spomini na Vojca so vezani na Koštabono. Na Obalo, poletje, sonce, živali, dobro hrano in svež zrak. In vse naštete stvari so še vedno meni najljubše. Pokazal mi je, kako se je pasijonko. Pomagal mi je premagati strah pred velikimi psmi s svojim Bartom. Skupaj smo se kopali v Dragonji, mečkali mačje mladičke pred kaminom v hiši, ki jo je praktično sam postavil in se med šolskimi počitnicami s katrco vozili po Obali in iskali skrite kotičke.

Kot večni optimist in nekompromisno sam svoj človek, mi je pokazal, da je pomembno biti iskren in živeti, kot sam želiš, ne glede na to, kaj si drugi mislijo. Vsi obiski in naša druženja so bili polni optimizma in nikoli ni jamral. Niti ob obiskih v bolnišnici ali pa na kavi v njegovih zadnjih tednih, preživetih v Kopru, ni bilo ne duha ne sluha o pesimizmu in bolečini.

Vesela sem, da je bil slabih 30 let del mojega življenja in da se lahko vsakdan ob pogledu na njegov kip povštra, ki mi ga je podaril kot poročno darilo, spomnim nanj in na njegov večni optimizem. Tudi zadnje sporočilo, ki sem ga dobila v odgovor na vprašanje, kako je, je bil »Plavamo naprej«. In vsakič ko bom plavala v morju se bom z nasmeškom spomnila na mojega Vojca.