Ali smo se že kdaj ob bolj ali manj slučajnih in občasnih sprehodih predvsem ob ali mimo morskih pečin vprašali , kakšna mora biti moč morskih valov, njihovega butanja in spiranja, svojevrstna » obdelava torej, ki si jo je lahko privoščila ta naravna vodna moč, da zmore oddrobiti, odkrhniti, če se tako izrazim, in spremeniti monumentalno gmoto v male prispodobe nekdanjih velikih kamnitih ostalin.

Ob takem razmisleku se rad povrnem k opusu enega največjih kiparjev sodobnega časa Henriju Mooru, o katerem je še en njegov sodobnik – velikan zgodovinske in kritiške besede Sir Herbert Read napisal tako prepričljivo zgodbo: zgodbo o kiparju, ki je ob takih sprehodih, kot sem jih omenil uvodoma, nahajal in odkrival take od prirode in časa obdelane ali tudi izdelane oblike. Moorova umetniška morfologija, ki je ves njegov življenjski čas zajemala in se poglabljala v svojevrstni, izključno na organskih oblikah temelječi kontekst, si je nato brez obotavljanja upala soočiti s prostorom, tistim odprtim in na videz praznim ali pa pokritim z urbano, sodobno ali zgodovinsko strukturo.

Ni slučaj, da me je moj aktivni spomin ob sedanjem stiku in pogledu s to Sodnikar Ponisovo drobno in še kako prepričljivo, na trenutke kot komaj z dletom dotaknjeno strukturo, zanesel nazaj:tja v čas velike Moorove retrospektive v soočenju z renesančnimi Firencami, pa seveda še prej v živo srečanje s tem umetnikom junija 1979 v Forte dei Marmi ob vznožju znamenitega carrarskega kamnoloma, iz katerega je že Michelangelo na še danes zavidljiv način lomil in premeščal ogromne kamnite bloke na svoja delovišča.

Žal mi je, da sem nocojšnjega razstavljajočega umetnika, katerega dela zadobijo ob vsakem trenutku posebno izrazno moč,vzbudijo občudovanje in slutnjo, kako bi se še lahko razvijala dalje, nisem spoznal v njegovem življenjskem času.

In vendar si ne moremo kaj, da lahko brez posebej dvignjenega glasu trdimo, da živi Sodnikar Ponisovo kiparstvo vedno svoj aktivni čas prav v teh po velikosti malih, po izrazni napetosti, ki polje iz vsakega dela, tako obdelane površinske ravnine preko mehkih, vzvalovanih ali pa ostro zarezanih in nekako privzdignjenih robnih zamejitev. In kako zanimivi so na videz sestavljeni, v bistvu pa samo pod kiparskim orodjem iz ali vklesanih ostro robnih zaključkih, ki lahko pod jarko svetlobo oddajajo poseben, popolnoma teman sijaj;in kako je kipar znal izzvati polžasto vrtenino, ki bi jo lahko našel v prirodi bodisi kot zapuščeni lupinasti organski oklep bodisi ko čisti »izdelek« narave, ki ga je našla in izbrala človeška roka.

In potem so tu še sestavljene, z vrvmi povezane, kot brez reda položne druga poleg druge, pod steklenimi zaporam9i ujete in predstavljane kompozicije: kot si jih je kipar občasno zamislil in povezoval med seboj.

Prav na tem mestu se rad spomnim besed mojstra Picassa, da svojo umetnost ne odkriva, ampak najde. S temi besedami tudi zaključujem svoj kratek uvodnik z željo, da tudi vi , spoštovani gosti, najdete umetniško sporočilo v kiparjevih kamnitih zapisih.

Aleksander Bassin