Vojc Sodnikar Ponis se je v različnih zapisih in medijskih nosilcih lastnoročno izkazoval v smeri vidnega razmišljanja skozi obliko in modeliranja lastnih zamisli. Kot kiparja, smo imeli možnost spoznati in zaznati njegova dela v kamnu, lesu, steklu in še v marsikateremu gnetljivemu ali togemu materialu, ki ga je haptično in umsko obdelav. Tako kanonične proporce, eliptične, naštudirane oblike so ga spremljaje v svet obdanim s proporci danih zasedb v meri obdanih na čuteč način z velikostjo in obravnavo meril, ki bi jih z lahkoto pripisali Davincijevim proporcem telesa vitruvijskega moškega iz leta 1490. Drugačen pristop se pojavi ob finih, miniaturnih, predvsem pa artikulirano, filigransko prečiščeno in namenjeno nošnji, v kateri se telo oplemeniti na drugačni ravni, kjer se sorazmerja utelešenja simbolov, ki jih avtor, Vojc izvede z namenom simboliziranja, na nek način skorajda holističnega doživetja, presune in zaznamuje obliko v povezavi trikotne naravnanosti, materija, forma, emocija. V tem delu njegovih stvaritev se pokaže v izjemni, svetli in po spektru široki luči, nabor in obseg odnosa in dialoga med duševnim stanjem in materializacijo energetskega naboja, ki jih dragoceni, sklesani, zbrušeni, vodeno oblikovani, predvsem pa doživeti artefakti, tako dragih kamnov, mineralov, kristalov, biserovin, itn., ki se pod taktirko racija in usmerjenega uma avtorja izzovejo v rojstvo nove iskre-življenja, ki lahko preide v dar in oplemenitev dražljajev, simbolov, sporočil in s tem tudi radosti do lastnih vzgibov in vzvodov prenašanja simbolne ravni v harmonijo dara, skozi luč zagrajene svetlobe predstavljenega nakita.
Vojc Sodnikar Ponis se je udejstvoval večmedijsko a v veliki meri v kiparski govorici, zasledoval je kanonične preslikave in navdihe, pomenov, vzvodov za lastno rast in dobrobiti. Zanimanje za sferične, konkavne in konveksne oblike s katerimi njegovi kipi pričajo in pripovedujejo globje zgodbe od videnih abstrahiranih naracij postopno rastejo v objemu haptične sledi skozi klesanje, zarezovanje in utrjevanje smeri, ki nam jih dana podoba odredi. Na drug način, izvaja produkcijo nakita, kjer je usmerjen v telo od zunanjosti k notranjosti, prav tukaj se Davincijevi proporci razlikujejo od zadanih sorazmerji, ki pa se na nek način bolj približujejo spektru perspektive in njenih nastavkov na način Giotta, kjer je gledalec v našem primeru uporabnik unikatnega artefakta in dodeljuje posebno mesto in raven predstavitve nošene forme. Nakit na ta način upodablja simbole in sporočila izbranca.
prof. dr. Tilen Žbona, Univerza na Primorskem, Pedagoška Fakulteta
