Pričevanje  kot del zapisa raziskovanja, postopanje v različne namišljene svetove ob gnetljivosti oblik. Vojc Sodnikar Ponis se je pretežno udejstvoval  v kiparski likovni govorici, zasledoval je kanonične preslikave trenutkov,  pomenov, vzvodov za lastno radovednost. Zanimanje za sferične, konkavne in konveksne oblike, s katerimi njegovi kipi  pričajo in pripovedujejo globje zgodbe od videnih abstrahiranih naracijah, postopno rastejo v objemu haptične sledi skozi klesanje, zarezovanje in utrjevanje smeri, ki nam jih odredi dana podoba. Tako kamen, porozen ali gladek, rastoč ali ploščat,  v sebi vedno hrani in goji duh nenaravne avtorjeve poteze, a vendarle  s  sočutjem do narave, kjer se linije, proporci, teksture, odsevi prelivajo v naravo in v naravi izumetničen prostor. Odločitev biti kipar ali prevzeti vlogo ustvarjalca, ostati oblikovalec lastnih mislimi v potopitvi idej tvori posameznika v unikum, ki kot spodbujevalec vpliva na ravnanje in porajanje vidnega pojava okoli sebe in lastnih spoznanj. V ta namen in s takim opisom bi izrekel Vojcu Sodnikarju Ponisu visoko spoštovanje do njegovega dela, kjer se z izjemno veščino in lahkotnostjo suče skozi govorico predvsem kiparskega ustvarjanja, s katerim nam kot zapuščino prepušča neminljivo podobo vidnega.