Obdelava kamna je v nekem smislu spopad, ki se napaja v posebnem ambivalentnem odnosu. Premagovanje materije, ki jo človekova zavest razume oziroma njegov podzavedni del čuti kot trdno, stabilno tvorbo, vezano na eksistencialnost, je poseben boj, ki kamniti gmoti jemlje njegovo divjo svobodo, ruralno grobost, jo vzgaja in spreminja v omenjen poseben predmet – artefakt. V tem boju se spontano združujeta hotenje in realno, ljubezen in sovraštvo. Gre torej za umetniški akt, a hkrati osebni individualni akt kiparjeve osvoboditve.

Vojc Sodnikar Ponis je kipar, ki obdeluje kamen. V svojem poslanstvu je njegovo delo pomembno v neposrednem osebnem izrazu in sporočilnosti, vendar zelo pomembno tudi v kontekstu izpolnjevanja identitete našega prostora. Izpostavljena vrlina je tu kreativni poseg, ki v tradicionalni maniri nadgrajuje zgodovinsko izoblikovane postopke v smislu sodobne kreativne sporočilnosti. Kamen je dobrina, ki je v istrskem prostoru posebnega pomena. Obdelava kamna pa v funkcionalnem kakor umetniškem smislu indikativna. Sodnikar Ponisovo umetniško delo in udejanjenje z uporabo kamna izrazno nastopa v smeri izpovedi naše istrske povezanosti z naravo oziroma kultiviranosti uporabe kamna v tem prostoru, kar je eden od izvirnih indikatorjev avtohtonosti, ki ga ne smemo zanemariti. Vendar se moramo zavedati, da umetniški akt ni »predrzno« dejanje posameznika, ampak aktivna drža, ki posega javni prostor, in tu navkljub svojemu brezfunkcionalnemu karakterju nosi posebno odgovornost. V tem smislu je Sodnikar Ponisov artistični projekt potrjen v svojem namenu, v svojem telos.

Kiparstvo je v osnovi vedno oblikovanje, torej avtorska vrlina v takšni ali drugačni zastavitvi forme. Sodnikarjev kreativni razvoj zajema kompleksno raziskavo oblike, saj smo njegovo delo v dolgoletni ustvarjalni karieri videli v veliko različicah. Prav vse zaznamuje avtorjevo subtilno občutenje pri »dotiku« kamna. Zavedanje materiala je temelj, na katerem gradi lasten umetniški karakter. Utemeljeno umetniško delo pa ni nikoli zaključena celota, saj je od refleksije objektivnega, narativne ali simbolične izpovednosti kiparski artefakt še vedno neobvladljivo zgovorna tvorba. V postopku nastajanja umetnine je njegova pojavnost vezana na »notranjo izkušnjo« avtorja. »Notranja izkušnja« se primarno manifestira v bivanjskem prostoru oziroma okolju avtorjevega obstajanja, vendar s tem ne omejuje njegovega dometa. Relevantno je spomniti, da je ključni postulat v likovni umetnosti v pomenu razmerja med formo in vsebino. Posebnost »vsebine forme« je tisto, kar predstavlja neposredno kvalitetno raven likovnega. V njej se določa in kategorizira obseg izpovednosti določene umetnine, torej »umetniška vsebina«. Izvedbeni način, modus forme umetnine pa opredeljuje in določa nivo vsebine umetnine.

V pregledu Sodnikar Ponisovega dela, kar delno omogoča pričujoča razstava, je pred nami razvojni tok, ki odkriva pot iz figuralno-predmetno-mimetičnega proti abstraktno konceptualistični ureditvi »izraznega produkta«. Začenši s školjčevino, s serijo skulptur, nastalih pred dobrim desetletjem, ki je v kamnu povsem mimetično posnela polže, školjke, je bila uprizoritev valovanja že v naslednji seriji radikalna. Že tu gre za prestop iz figuralnega v abstraktno. Vsebinski segment omenjenih prvotnih del, izvedenih v različnih kameninah peščenjakov in granitov, je jasno nakazan, saj so oblike povezane z vodnim, morjem, obmorskim v njih prepoznavno izpeljane. Izvedba teh del je odkrila njegovo bravuro pri obvladovanju materialnih danosti, prepričljivejši v presežnosti »umetniških skrivnosti« pa je postal v naslednjih kipih, ki so se opredeljevali v formah valovanja. Ondulacija z ohranjeno distanco do realnega se je izkazala primernejša v posredovanju kompleksnejše sugestije umetniškega predmeta.

Skratka, Sodnikar je izpit figuralne stopnje hitro in uspešno opravil ter uveljavil lasten model avtorsko stilizirane forme. Umetnikovo delo pa je proces v razvoju. Pri tem je bil vseskozi precej efektivno dejaven, saj je skozi obsežno produkcijo vsebinske postulate iz cikla v cikel redno spreminjal in plemenitil. Sodnikar je klasik in kljub določeni konceptualistični eksperimentalni fazi ostaja modernist. V določbi modernizma pa se razpre umetniška razprava, ki zagovarja likovni artefakt, zastavljen pod okriljem združitve prostora in časa. Vizualni posnetek ni več relevantna doktrina, saj zagotavlja le del problemskega procesa »štiridimenzionalnosti« obstajanja. Spremembe so esencialna lastnost eksistence, ki vodijo v absolutno čistost medija (Lucio Fontana – White manifest (spazialismo): »Umetnost, na katero naši pogledi, naše ideje na umetnost ne morejo vplivati.«). Lahko bi rekli, da modernizem odkriva strukturo prostora, ki je bivanjsko okolje forme, podobno kot raziskuje vzporedni strukturalizem jezik, ki je konstitutivno polje misli.

Kompleksna nadgradnja, ki jo razbiramo v pričujočem pregledu Sodnikar Ponisovega dela, je vsekakor zavezana omenjenim postulatom modernizma, obenem pa nam aktualna prezentacija potrjuje, da leži že v zgodnjih motivično odrejenih skulpturah, kjer avtor primarno sugerira določeno vsebino, osrednje jedro njegove sporočilnosti. Skozi izraz odnosa do lastnega okolja jo v razvoju forme, ki odseva v vsebino odprtega profila, širi na vsa področja. Drugače rečeno, osebna poetika, ki odvija nit izpovednosti, primarno gravitira v območje vezanosti na naravno okolje, vendar je v umetnostnem smislu vsebinsk-izpovedni nivo njegovega dela obsežnejše. Kot rečeno, forma posnemanja objektivnega se že v začetnih ustvarjalnih obdobjih nadaljuje v oblike ondulacije in se skozi čas s tendenco odstopanja od mimetičnega vse bolj približuje strogosti »ploskovne linije« oziroma ostremu geometričnemu razrezu telesa. Pristop v obdelavo kamnite gmote je apliciran v izjavljanju povsem racionalno izluščene in geometrijsko čiste forme. Črtnost in ravninska opredeli- tev nadomešča spontanost morfološke strukture. Lahko bi rekli, da se je Sodnikar Ponis zavezal liniji. Zareza in ploskovni rez, ki sta prepoznavna elementa njegovih najno- vejših skulptur, se v kontekstu geometrijsko izpostavljene forme navidezno izkazujeta kot neposredni antipod vsebinam, ki so izhodiščne v avtorjevem delu. Zelo simbolično, v precej racionalno čisti formi, kot zareze v času so zastavljene serije njegovih najnovejših skulptur. Globoko v kamnu je ulovljen čas, ki je kiparjev vodnik, ko mu le-ta v neizprosni bitki lomljenja, klesanja in brušenja postavlja estetski nadev. Arte di levare je v stoletjih preizkušen izziv, ki združuje ustvarjalca in njegov izbrani material. Zato sozareze, ki predstavljajo iztočnico pričujočega razstavnega projekta, simbolično izpovedno dejanje. Sodnikar Ponis, ki vseskozi raziskuje različne možnosti izraza, je v historičnem smislu ujet v zanko iskanja lepote. Estetski delež je dodatek k tradiciji, ki spontano sporočilnost dopolnjuje v navezanosti na določen teritorij. Teoretična struktura prostora, kjer forma deluje kot estetska komponenta izpovedi, pa se v stilizacijskem postopku minimalnih vrednosti lahko zavestno reducira na osnovne likovne elemente črtnega, racionalnega geometrično ravnega, šrafiranega, in s tem zastopa vsebino razumevanja eksistence, razumevanja realnega, ki je odvisno od časa.

Vendar ponovno spomnimo, da nas kamen sam obredno nagovarja v prvinskih vsebinah. Sodnikarjeve zareze so le opomin v obdelavi tvarine, ki določajo smer, kjer sta čas in prostor skladno združena enota. Umetniški artefakt je predmet soočenja, kjer je vse dopustno, vse gre skozi preplet čustvenega in razumskega, spontanega in zamišljenega.

Kamnita skulptura, ki je osnovno, bazično polje umetniške ustvarjalnosti koprskega kiparja Vojca Sodnikarja Ponisa, se v istrskem teritorialnem prostoru že dolgo udejstvuje kot specifična avtohtona likovno-artistična kreacija. V kontekstu naturalističnih ali idejno abstraktnih zasnov je kamen simbol, metafora, v kateri odkrivamo ideal resnice.

Dejan Mehmedovič

Pričevanje  kot del zapisa raziskovanja, postopanje v različne namišljene svetove ob gnetljivosti oblik. Vojc Sodnikar Ponis se je pretežno udejstvoval  v kiparski likovni govorici, zasledoval je kanonične preslikave trenutkov,  pomenov, vzvodov za lastno radovednost. Zanimanje za sferične, konkavne in konveksne oblike, s katerimi njegovi kipi  pričajo in pripovedujejo globje zgodbe od videnih abstrahiranih naracijah, postopno rastejo v objemu haptične sledi skozi klesanje, zarezovanje in utrjevanje smeri, ki nam jih odredi dana podoba. Tako kamen, porozen ali gladek, rastoč ali ploščat,  v sebi vedno hrani in goji duh nenaravne avtorjeve poteze, a vendarle  s  sočutjem do narave, kjer se linije, proporci, teksture, odsevi prelivajo v naravo in v naravi izumetničen prostor. Odločitev biti kipar ali prevzeti vlogo ustvarjalca, ostati oblikovalec lastnih mislimi v potopitvi idej tvori posameznika v unikum, ki kot spodbujevalec vpliva na ravnanje in porajanje vidnega pojava okoli sebe in lastnih spoznanj. V ta namen in s takim opisom bi izrekel Vojcu Sodnikarju Ponisu visoko spoštovanje do njegovega dela, kjer se z izjemno veščino in lahkotnostjo suče skozi govorico predvsem kiparskega ustvarjanja, s katerim nam kot zapuščino prepušča neminljivo podobo vidnega.

izr. prof. dr. Tilen Žbona, Univerza na Primorskem, Pedagoška Fakulteta